V teh dneh opazujem intenzivno prebujanje narave, vsak dan je na drevesu več popkov in cvetov, živo zelena barva se širi in razteza vedno dlje, vedno močneje. Lepo mi je biti priča prebujanju narave, kot da prihaja in se prebuja svežina življenja.
Nekje sem zasledila, da bi se novo leto moralo začeti pomladi, saj se takrat narava začne šele prebujati. Januarja in februarja je zima, je še tema, nič ne cveti, vse je v mirovanju. Pa vendar se takrat dogaja pomemben proces pripravljanja narave na prihod popkov in prvih cvetlic, ki bodo na pomlad vzbrstele in zacvetele v vsej svoji sveži lepoti.
Ni cvetenja brez obdobja mirovanja in pripravljanja.
Če to prenesem v naš notranji svet, ali ni nekako podoben proces, ki se dogaja, tudi v nas samih? Ko mirujemo, ko imamo občutek, da se nič konkretnega v nas ne dogaja. Morda celo imamo občutek, da smo nekako obstali v isti rutini, istih vzorcih in navadah, ki nas lahko že dušijo in ne dajejo življenja…. Vedno bolj spoznavam, da je včasih to mirovanje potrebno, da resnično začutimo ta obstanek in se primoramo srečati s seboj. Kaj zares čutim? Kaj me je pripeljalo do sem, kjer sem sedaj? Kateri spregledani, neizrečeni, nepotolaženi deli mene so morda že napovedovali ta obstanek in so se še bolj živo in močno pridružili k trenutnim temam mojega doživljanja in razmišljanja?
To obdobje vidim kot bistveno in čisto nič stran vrženo, saj je od njega odvisno, kaj se bo v nas prebudilo in vzcvetelo. To je čas, ko vse v nas kliče po tem, da to ustavitev vzamemo zares in se srečamo z vsem, kar nam kaže. Česa se mi je nabralo toliko, da že ne morem več nositi in so moji koraki težki, utrujeni? Katere misli brenčijo okoli mene kot nadležne žuželke in me ujamejo na vsakem vogalu, že praktično na vsakem področju mojega življenja, tako da se mi zdi tesnoba že neizogibna? Kakšna je moja rutina, mi pomaga v vsakdanu ali sem naveličana vedno istega ritma? Bežim stran, želim v življenje, a me vse to dohaja in prosi, da se ustavim in namenim trenutek tudi temu.
Kaj se skriva za vsem tem? Je to morda nezadovoljstvo ali hrepenenje po čem, kar se mi zdi tako daleč in nedosegljivo? Potrebujem le eno prevetritev in ponovno osmisliti to, kar delam in to videti tudi v eni hvaležnosti? So pred menoj določene odločitve, katerim se kar izmikam, ker me je strah sprememb in tega, kar lahko s seboj prinesejo? Zaupam vase ali me odsotnost poguma hromi, da ostajam na istem mestu, pasivna?
Morda pa se je potrebno prenehati boriti proti temu »sovražniku«, ga prenehati razčlenjevati in pogledati z drugega zornega kota, ga videti kot del mene, ki je tukaj in bo morda vseskozi “špikal” in me nagovarjal prav v tem, da se takrat ustavim in sem bolj prizanesljiva do sebe. Lahko dam temu delu nežnost in ljubezen, prav tisto, kar je verjetno zmanjkalo in zbudilo takšna prepričanja?
Mirovanje ni enako lenoba, saj mirovati vsebuje mir. Biti pri miru, blizu miru. Mirovanje je lahko priložnost, da zopet odkrivamo in začutimo mir ter ga prinašamo k delom sebe, ki ga potrebujejo. Morda je to v obliki nežnosti, pohvale, potrditve, morda v določeni aktivnosti in prevetritvi našega dela, urnika, rutine. Morda moramo tudi kaj pustiti od sebe, da lahko sploh naredimo prostor za mir.
V mirovanju začne zemlja cveteti. Pride tiho, a močno in vztrajno, vedno bolj, da se včasih šele kasneje zavemo.
Vedno ne moremo vsemu priti do dna, smo le ljudje. Lahko pa začnemo sprejemati in odkrivati ta neljubi del sebe, ki nam venomer nekaj sporoča. Če je to misel o nesposobnosti, pomislim, kolikokrat sem že sama neprizanesljiva do sebe in vidim samo slabo? Komu verjamem? Tej misli, ustvarjeni iz nekih izkušenj, karakterja in lastnosti dojemanja ali pa verjamem resnici, ki je, da sem ustvarjena in poklicana v življenje, s tem, kar sem, z nepopolnostjo in hkrati lepoto le-te.
Ti premiki se dogajajo v naši notranjosti in navzven morda še dolgo ni videti kakšne konkretne spremembe. Občutek imamo, da so drugi pred nami, vse se jim lepo poklapa, vendar ne smemo pozabiti, v tem trenutku mirovanja ustvarjam trdno podlago za močne in globoke korenine, ki lahko kasneje nosijo mogočna drevesa, cvetove in sadove.
Res, ni cvetenja brez mirovanja, ki je le navzven vidno tako. Je pripravljanje, da lahko resnično izkusim lepoto življenja, zaupanja in dela, ki sem ga opravljala in ga vedno bom v sebi, v odnosu s tistim, ki mi daje vrednost. Kdo je to zame? Zagotovo ne prepričanja in rane same po sebi temveč tisti, ki me kliče v življenje, prav skozi rane in mirovanje.