Sočutje vsebuje tri pomembne komponente, ki nam pomagajo razvijati več sočutja do sebe, odpirajo naše zavedanje, da v trpljenju nismo sami in izolirani, ter krepijo našo prisotnost tukaj in zdaj, da pred stisko in trpljenjem ne bežimo. Sočutje do sebe odpira in mehča naša srca tudi za stisko in trpljenje drugih in zbuja našo notranjo naravnanost, da bi drugim pomagali.
Prijaznost do sebe
Pomeni željo in odločitev, da prenehamo z nenehno kritiko do sebe in zaničevalnim notranjim monologom in se namesto samo-obtoževanja lotimo razumevanja. Prenehanje s samo-kritiko pa še ni prijaznost do sebe. Le-ta vključuje aktivno tolažbo oz. odzivanje na svojo stisko tako, kot bi se odzvali na stisko bližnjega. Pustimo, da se nas lastna bolečina čustveno dotakne. Takrat lahko naredimo velik in pomemben korak k sebi. Lahko si damo tolažbo in se pomirimo. Sebi damo nežnost, toplino, razumevanje in prizanesljivost, kar omogoča okrevanje, še posebej takrat, ko naša bolečina izvira iz lastnih napak.
Sporočila iz otroštva, kot so nenehna kritika, primerjanje z drugimi, visoka pričakovanja (neuresničene želje staršev prenešene na otroke) in po drugi strani nenehno prilagajanje in ugajanje otroka, da bi bil viden in slišan, dajo veliko ljudem verjeti, da ne smejo biti prijazni do sebe, ampak se morajo spraviti v red, biti najboljši, popolni. Žal pa tega ne moremo doseči in tako ostanemo neizpolnjeni v tej naši potrebi. Sami sebi postanemo največji kritiki. Samo – kritika postane ustaljen način razmišljanja o sebi in nekateri ljudje mislijo, da niti ne znajo biti prijazni do sebe. To jim je tako zelo neznano. Zato je pomembno, ko smo na poti do prijaznosti do sebe, da kdaj že vnaprej razmišljamo o tem, kaj potrebujemo v tistem trenutku trpljenja, v tistem začaranem krogu samokritike in slabih misli o sebi.
Kaj bi nas pomirilo, kakšne besede in tehnike že poznamo, ki bi nam pomagale? Kot da si delamo zalogo prijaznosti in nežnosti. Ko smo prijazni do sebe, se počutimo varno. Namesto, da vidimo sebe kot problem, ki ga je potrebno rešiti, nam prijaznost do sebe pomaga, da se vidimo kot človeka, ki je vreden skrbi in pozornosti.
Povezovanje s svetom trpečih
V tem trenutku je mnogo drugih, ki tudi trpijo, nismo sami v tem. Povezovanje s skupno človeško izkušnjo nam pomaga normalizirati trpljenje, ne odvzame pa mu vrednosti. Vsako trpljenje je svojstveno in zato pomembno. V trpljenju nismo izolirani od drugih, čeprav ga čutimo sami in zelo edinstveno. Ljudje smo med seboj povezani v izkušnji trpljenja. To nam omogoča, da sočutje do sebe prepoznamo ne zgolj kot ljubezen do sebe, ampak tudi odnosno, relacijsko. Sočutje v temelju namreč pomeni sočutje do drugega. Nastane iz razumevanja, da je človeška izkušnja nepopolna. Sočutje do sebe predpostavlja, da vsi ljudje delamo napake, da je obžalovanje neizogibno in da so občutki razočaranja in nemoči skupni nam vsem.
Čuječnost
Čuječnost govori o soočanju z realnostjo. Da bi se lahko soočili s svojo situacijo na najbolj sočuten možen način, moramo videti stvari kot so, ne boljše in ne slabše. Da smo lahko sočutni do sebe, moramo najprej prepoznati, da trpimo. Ne moremo okrevati od nečesa, česar ne čutimo. Ljudje pogosto ne prepoznamo lastne bolečine, ker od nje bežimo oz. si jo prizadevamo ohrometi, anestezirati z alkoholom, drogo, deloholizmom, igrami na srečo, ….
Tako kot bolečina v telesu sporoča, da je nekaj narobe in je zaradi tega kot nek alarm dobrodošla, da jo sploh začutimo in začnemo zdraviti, nam tudi čustvena bolečina sporoča, da je nekaj v nas, kar je ranjeno in je potrebno nasloviti, potolažiti. Bolečina kot sprožilec v nas sproži nevrološki odziv boj ali beg. Takrat smo v stanju visoke pripravljenosti in bi naredili vse, da to mine. Ali se pretvarjamo, da je vse v redu, ali pa se zatečemo v tolažilno a pogosto dolgoročno škodljivo vedenje. Zdržati z bolečino, jo začutiti, sprejeti in biti z njo je veliko težje, a veliko bolj osvobodilno. Temu pravimo čuječnost. Čuječnost pomeni opazovanje dogajanja takega, kot je, v danem trenutku.
Pomemben vidik čuječnosti je dimenzija časa, saj nam pomaga razumeti, da so naše misli o preteklosti in prihodnosti zgolj to: misli. Naša preteklost obstaja v naših spominih, naša prihodnost v naši domišljiji in nikjer drugje. S čuječnostjo pa živimo v naši sedanjosti. Čuječnost lahko opišemo kot zavedanje o zavedanju, ki nam pomaga, da se bolj učinkovito odzovemo v težkih oz. različnih situacijah. Ko namreč zmoremo svojo situacijo videti skozi očala jasnosti in objektivnosti danega trenutka, damo prostor modrosti. Nasprotno pa, ko se naše zavedanje zoži in izgubi v naših mislih in doživljanju, se ne zmoremo refleksivno odzivati in razsodno odločati o svojem vedenju kar zmanjšuje našo sposobnost, da bi modro ravnali.
Sočutje do sebe ne pomeni, da smo sebični. Ravno nasprotno, samokritiziranje je eno od najbolj nase osredotočenih dejanj. S sočutjem do sebe slabe občutke in kritiko zmanjšujemo in počasi pustimo da nas ne motivira več strah, ampak ljubezen, ki sprejema mene, tebe, vse nas.
Viri
Anderson, C. in Keltner, D. 2002. The role of empathy in the formation and maintenance of social bonds. Behavioral and Brain Sciences, 25(1), 21–22.
Cordes, C. in Schubert, C. 2007. Toward a naturalistic foundation of the social contract. Constitutional Political Economy, 18(1), 35–62.
Decety, J. in Michalska, K. J. 2010. Neurodevelopmental changes in the circuits underlying empathy and sympathy from childhood to adulthood. Developmental science, 13(6), 886-899.
Juhant, J. in Strahovnik, V. 2011. Ali je možna empatična družba dialoga? Bogoslovni vestnik, 71(4), 495–509.
Mesarič, A. 2023. Sočutje do sebe. Dc-mir.si, 16.maja. https://dc-mir.si/2023/socutje-do-sebe/ (pridobljeno, 18.novembra 2024).
Neff, K. 2003. Self-compassion: An alternative conceptualization of a healthy attitude toward oneself. Self and identity, 2(2), 85-101.
Preston, S. D. in de Waal, F. B. M. 2002. Empathy. Its ultimate and proximate bases. Behavioral and Brain Sciences, 25(1), 1–20
Simonič, B. 2014. Psihoterapija kot možnost razvoja empatije v odraslosti. Andragoška spoznanja, 20 (4), 63 – 76.