Mrzli dnevi nas vabijo v notranjost naših domov, kjer se lahko pogrejemo, si privoščimo topel čaj in se sprostimo v varnem zavetju. Občutek je, da se dandanes v prihajajočem zimskem oz. predvsem prazničnem času svet vse bolj usmerja v zunanje stvari, čeprav nas narava ravno nasprotno, vabi, da se umaknemo vrvežu, se umirimo in morda malo pogledamo vase in se zares srečamo s seboj in z ljudmi okoli sebe. Pri tem sta nam v pomembno pomoč empatija in sočutje.
Kakšna je razlika med njima? Skupna značilnost empatije in sočutja je ta, da se pri obeh v opazovalcu prebudijo občutja, ki se nanašajo na občutja druge osebe. Razlika pa je v tem, da je empatija sposobnost posameznika, da se postavi na mesto drugega, pri čemer zazna in razume oz. se vživi v občutja in misli druge osebe, vendar se z njo ne poistoveti, medtem ko je sočutje, ki izhaja iz empatije, osredotočeno na skrb za dobro počutje druge osebe. Preprosto bi lahko rekli, da je empatija sposobnost vživljanja v drugega, medtem ko je sočutje sestavljeno iz empatije, naše aktivnosti in motivacije za blagostanje drugega.
Zakaj sta empatija in sočutje pomembna
Empatija je zelo naravna in spontana danost človeku in z njo lahko vstopamo v odnos na globlji ravni. Razširja našo zavest še za drugega in za odnos z njim, katerega del smo tudi mi. Empatija, kot sposobnost zavedanja in razumevanja notranjega sveta drugega, igra torej pomembno vlogo na vseh ravneh človekovih odnosov, tako v medosebnih intimnih, družinskih in prijateljskih, kot tudi na širši, družbeni ravni. Empatija je univerzalna, najdemo jo povsod, ne glede na to, katere veroizpovedi, kulture ali spola smo. Dana nam je, da z njo vstopamo v globlji odnos in drugega pred seboj lahko razumemo, se nanj odzivamo, mu damo vrednost, prav tako pa ob vsem tem spoznavamo in dojemamo tudi sebe v vedno novi luči.
Sposobnost empatije nas tudi povezuje v trdne skupnosti, spodbuja našo pripadnost skupini in nam pomaga ohranjati pozitivne odnose, ki človeka polnijo in mu dajejo potrditev.
»Ljudje smo po svoji naravi zaznamovani za življenje z drugim, saj človek postaja oseba, ko je v razmerju z drugo osebo«.
Juhant in Strahovnik, 2011
Sočutje, ki poleg empatije vključuje tudi skrb za druge, prav tako ustvarja vezi med nami, spodbuja občutek sreče ter krepi naše prosocialno vedenje. Pripomore k zmanjševanju stresa in spodbuja ustvarjanje moralnih čustev in moralnega sklepanja, kar izražamo preko prijaznosti, nesebičnosti, radodarnosti, ljubezni.
Dejanje sočutja je pomembno tudi iz vidika zgleda in omogočanja novega doživetja, saj te izkušnja, da si razumljen, da nekdo zdrži s teboj v trpljenju in ti želi pomagati, vodi k lastni želji po sočutju do sebe in do drugih. Prav tako sočutje ne obsoja drugega v njegovih lastnih napakah, ampak nam kaže, da je človeška zmotljivost skupna nam vsem in da v tem nismo sami.
Sledi nadaljevanje ...
Viri:
Anderson, C. in Keltner, D. 2002. The role of empathy in the formation and maintenance of social bonds. Behavioral and Brain Sciences, 25(1), 21–22.
Cordes, C. in Schubert, C. 2007. Toward a naturalistic foundation of the social contract. Constitutional Political Economy, 18(1), 35–62.
Decety, J. in Michalska, K. J. 2010. Neurodevelopmental changes in the circuits underlying empathy and sympathy from childhood to adulthood. Developmental science, 13(6), 886-899.
Juhant, J. in Strahovnik, V. 2011. Ali je možna empatična družba dialoga? Bogoslovni vestnik, 71(4), 495–509.
Mesarič, A. 2023. Sočutje do sebe. Dc-mir.si, 16.maja. https://dc-mir.si/2023/socutje-do-sebe/ (pridobljeno, 18.novembra 2024).
Neff, K. 2003. Self-compassion: An alternative conceptualization of a healthy attitude toward oneself. Self and identity, 2(2), 85-101.
Preston, S. D. in de Waal, F. B. M. 2002. Empathy. Its ultimate and proximate bases. Behavioral and Brain Sciences, 25(1), 1–20
Simonič, B. 2014. Psihoterapija kot možnost razvoja empatije v odraslosti. Andragoška spoznanja, 20 (4), 63 – 76.