Recimo, da stojim pred omarico raznolikih očal. Vsaka posebej mi omogočajo pogled skozi steklo, ki je oblikovano na podlagi izkušenj, ki sem jih doživela. Teh očal se je v življenju kar nekaj nabralo, kolikor izkušenj, toliko očal. Malo pogledujem po njih in razmišljam, katerih izkušenj je bilo več, morda jih lahko razvrstim v kategorije: očala veselih in lepih trenutkov, očala žalosti in žalovanja, očala razočaranja, očala hvaležnosti in upanja, … Katera prevladujejo v moji omari? Vsa so lepa, vendar pa na čase potrebujem zamenjavo, da ne postane pogled skozi določena očala moja (edina) realnost. Tu se spomnim, da čeprav sem veliko teh očal prejela, se sama odločam, če želim dodati kakšna nova in morda starejša očala s spoštljivostjo postavim na drugo mesto.
Včasih se mi zgodi, da se kar malo preveč navadim na ena in ista očala, na en in isti pogled na svet in ljudi okoli sebe, ki je zame ponavadi temen, zamegljen z razočaranjem in občutki, da je svet nastrojen proti meni in sem nezadovoljna. Čeprav vem, da je čas za akcijo in menjavo, mi je tak pogled kar domač in bi kar ostala v njem in razmišljala, kaj vse je narobe in ne fer.
Kaj mi otežuje, da bi gledala s sočutjem, bolj svetlo? Je to žalost, razočaranje, občutek krivice? Morda še kaj drugega? Morda se mi zdi, da se mi godi krivica in je čisto logično, da gledam na bližnje in na svet okoli sebe zelo pesimistično ali skozi vlogo žrtve. Pa me to res dela zadovoljno?
Moja odločitev je, kakšna očala si bom izbrala. Večkrat me bo sicer zaneslo k uporabi očal iz stare omare družinskih vzorcev, vendar se moram zavestno spomniti, da lahko izberem nekaj novega, nekaj svojega, osvežujoč, prijetnejši in predvsem odpuščajoč pogled nase, na svoje bližnje in bolj optimističen, realen pogled na svet.
Ljudje opazijo lepa očala, jih pohvalijo, saj poudarijo naše poteze obraza, nam lepo pristojijo k obleki in na splošno lepo zaokrožijo naš izgled. Tudi naša notranja očala oz. naš pogled, naša drža na svet izžareva nas, ljudje to začutijo, opazijo in se podzavestno začnejo temu primerno odzivati. Tudi naša notranjost potrebuje nego in premislek, kako jo bomo negovali, kako se bo izražala navzven in predvsem, kako bo poudarila nas, našo notranjo lepoto, misli, pogled, našo vrednost in dostojanstvo.
Torej ali moj pogled na svet zares izžareva mene, ali je ta »popackan« z neprijetnimi izkušnjami, vzorci, razočaranji, ki konec koncev zamegljujejo realen pogled tudi name? Vse te izkušnje so seveda del mene in se ne moremo sprenevedati, da tega ni, pomembno pa je, da to ozavestimo in sproti čistimo (prepoznavamo, ubesedamo svoja doživljanja, občutke, se o tem pogovarjamo), da se te umazanije ne nabere preveč in se nanjo ne navadimo oz. sprejmemo za našo resnico. Zraven je močno dobrodošla nežnost do sebe in hvaležnost za vso prehojeno pot, ljudi ob meni in izkušnje, ki so me tudi marsikaj naučile in me oblikovale, da sem, kakršna sem danes.
Nič ni narobe, če smo kdaj pesimistični oz. se znajdemo tudi v vlogi žrtve (vsem se to zgodi), vendar, ali to postane moja drža? Navsezadnje smo sami tisti, ki ostajamo v tem nezadovoljni in nesrečni. Pa ni treba, da je tako.
Na koncu s hvaležnostjo pogledam zbirko svojih očal v omari. Je bogata, je raznolika. A katera očala bom nosila, odločam jaz.