Velikokrat slišimo, kako je pomembno delati na sebi, kako se je potrebno osredotočati nase in delati spremembe pri sebi. To vse seveda ima svoj smisel in je dejansko pomembno za našo rast, premik naprej. Vendar, zakaj se velikokrat tako težko kaj premakne pri nas? Trudimo se vzpostavljati novo rutino, nove navade, meditiramo, molimo, hodimo na razne tečaje in izobraževanja. Pa se komaj kaj premaknemo naprej k željeni spremembi. Seveda je tukaj razlogov več, vsak ima svojo pot. Vendar je dragoceno, da pri vsem tem ne spregledamo pomemben vidik, ki je sprejemanje sebe.
Kako gledam nase, kako se sprejemam? Sem zadovoljen/na s tem, kakršen/na sem trenutno? Ta vprašanja so dobra motivacija za osebno delo in rast, vendar pa nam, če si to dovolimo, odkrivajo tudi nekaj drugega. Odkrivajo nam naš pogled nase. Našo držo do sebe, lastno vrednotenje. Kako jaz v temelju dojemam sebe? Zaradi česa si pravzaprav želim sprememb? Zaradi obogatitve vsega tega, kar že sem ali zaradi želje po popolnem predrugačenju sebe, saj si nisem všeč, se ne maram?
Velikokrat ljudje iščemo novosti, ki nam bodo pomagale, da bomo drugačni, da bomo (v določenih primerih) zbežali od sebe in postali nekdo drug, ena veliko boljša verzija sebe. Vendar, če najprej v temelju sebe ne priznam in sprejmem z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi, si sam dajem okove na noge, ki so težki in mi onemogočajo premik.
“Dokler ne sprejmem sebe, kakršen sem, mi tudi katerakoli sprememba ne bo prinesla notranjega miru. Prav pa je, da smo tukaj prizanesljivi do sebe, saj je pot sprejemanja vseživljenjska pot, ki je ne prehodimo kar čez noč, pomembneje je, da vztrajno ostajamo na njej oz. se nanjo vedno znova vračamo.“
Nekaj lepega in nežnega je v tem, da nase pogledamo z druge strani. Torej, ne samo to, kaj vse bi morali izboljšati, spremeniti pri sebi, temveč to, kaj že imam, kakšen sem, kaj me gradi, da sem takšna oseba, kot sem. Pot do sem zagotovo ni bila (vedno) enostavna. Veliko dejanje je to, da si dovolimo stopiti na pot sprejemanja sebe, takšnih, kakršni smo. Najtežje je zdržati z našimi slabostmi in pomanjkljivostmi. Tudi te so del nas, vendar nikakor naša celota. Ravno te pomanjkljivosti in posebnosti so morda tiste, ki nas zbodejo in s tem spodbujajo, da postajamo boljši, da ne zaspimo v izgrajevanju naših potencialov in darov.
Dovolimo si biti pogumni in pogledati vase, raziskati, kaj vse že imamo in nosimo v sebi ter v hvaležnosti vsakič znova stopajmo na pot sprejemanja sebe, saj je ravno vse to, kar smo in nosimo v sebi pogoj, da sploh lahko rastemo in se razvijamo v osebo, za kakršno smo bili ustvarjeni.